Proseni močnik

Proseni močnik je jed, ki je nekoč pogosto stala na mizi, danes pa jo odkrivamo znova. Iz prosa in moke nastane gosta, nasitna jed, ki jo zabelimo po okusu.

Močnik ali kaša

Kaša in močnik se pripravljata iz podobnih sestavin, a se razlikujeta po gostoti in zabeli. Kaša je redkejša in bolj tekoča, zato jo jemo z žlico kot samostojno jed ali prilogo. Močnik je gostejši: kuhano proso zgnetemo z moko, dokler masa ne drži skupaj in se loči od roba lonca. Prav zato ga lahko nadevamo na krožnik in vanj naredimo jamico za zabelo. Pojem močnik tako označuje gostejšo različico, ki jo na koncu vedno zabelimo.

Priprava prosa

Proso je drobno zrno, ki ga pred kuhanjem dobro splaknemo. S tem odstranimo prah in morebitno grenkobo, ki se rada zadrži na površini. Nato ga stresemo v vrelo vodo ali mleko in kuhamo na nizki temperaturi, da se zrna zmehčajo. Voda naj rahlo vre, saj močno vrenje zrna razdrobi. Več o tem zrnu najdeš na strani o prosu.

Kako nastane gost močnik

Ko je proso kuhano, v lonec postopoma vsujemo proseno moko in mešamo. Moka veže odvečno vodo in maso zgosti. Pomembno je, da jo dodajamo v tankem curku, sicer nastanejo grudice. Mešamo z leseno kuhalnico, po možnosti tudi po robovih lonca. Močnik je gotov, ko se začne ločevati od stene in kuhalnica med mešanjem nekoliko upira, podobno kot pri koruzni polenti.

S čim ga zabelimo

Zabela je tisto, kar močnik loči od preproste kaše. Najpogosteje ga prelijemo z razgretim maslom ali mastjo in potresemo z ocvirki. Dobro se ujameta tudi kisla smetana in nariban sir. Močnik lahko postrežemo kot samostojno jed ali kot prilogo k mesu in zelenjavi. Zabelimo ga tik pred serviranjem, da ostane topel.